 |
|
|
|
KAJ JE OBLIKOVANJE
“Good design is the most important way to differentiate ourselves from our competitors.”
Samsung CEO Yun Jong Yong, 2004
Oblikovanje je proces materializacije idej, njihovih pomenov in emocij, hkrati pa njegov končni rezultat. Ker je oblikovanje, tako kot pisanje, ena izmed osnovnih človekovih dejavnosti, obsega širok spekter različnih in različno kompleksnih rezultatov. Tako kot je rezultat pisanja lahko listek s potrebščinami za v trgovino ali pa obsežen roman, je tudi v oblikovanju to lahko letak za razprodajo ali kompleksna serija izdelkov z vključeno pojavnostjo korporativne znamke.
Večkrat se na oblikovanje gleda samo kot na posledico (design) procesa oblikovanja (to design) in se s tem ne izkoriščajo dejanski potenciali oblikovanja. Ob tem se določeni segmenti dela, ki jih oblikovanje uspešno rešuje, prepuščajo strokovnjakom z drugih področij. V nekaterih podjetjih ga razumejo zgolj kot sredstvo, s katerim bi prepričali ljudi, da so naprednejši, boljši ali prijaznejši, kot so v resnici, in da bodo za tak izdelek njihovi kupci plačali več, kot je vreden, zato oblikovanje vpeljujejo kot del marketinških dejavnosti. Zaradi slabe koordinacije dela različnih strok, slabe komunikacije med naročnikom in oblikovalci med delovnim procesom ter pomanjkanja celostnega pogleda na proces, prihaja do slabših rezultatov – do manj konsistentnih, manj razlikovalnih grafičnih rešitev ter izdelkov in posledično do slabše konkurenčnosti. Glavna funkcija kritičnega pristopa pri oblikovanju ni izpolnitev potreb in želj naročnika, ampak njihova strokovna opredelitev, pomoč pri definiranju konkretnih objektivnih problemov, iskanje ustreznih virov in rešitev ter priprava za realizacijo.
POGOSTI NESPORAZUMI
“The greatest challenge to any thinker is stating the problem in a way that will allow a solution.”
Bertrand Russell
Zaradi nezmožnosti celostnega pogleda na realno in želeno situacijo se problem napačno ali slabo definira, kar povzroči neprimerno rešitev. Naročnik ima o sebi in podjetju drugačno predstavo kot kupec. Usklajevanje realnega pogleda zahteva naročnikovo in oblikovalčevo sposobnost objektivne distance in natančno situacijsko analizo. To je predpogoj za uspešno definiran problem. Površno ali napačno definiranje problema pa lahko vodi do naročnikovega ponavljanja napak in opravičevanja zamegljenega pogleda svetovalca s področja komuniciranja na dejansko stanje.
Kakovostno oblikovalsko delo zahteva poznavanje konteksta, zato je celostni pristop pri reševanju oblikovalskih problemov primernejši od parcialnega.
| | Definicija problema | Reševanje problema | Obravnavanje posameznih delov | Proces | Odnos do oblikovanja
| Parcialni pristop
| površno ali napačno definirani problemi | reševanje manjših nalog | ukvarjanje s posameznimi deli zunaj konteksta | odgovarjanje na izhodiščna vprašanja | oblikovanje kot strošek | | Celostni pristop | ustrezno definirani problemi | ukvarjanje s celoto | ukvarjanje s posameznimi deli celote | obvladovanje in prilagajanje celotnega procesa | oblikovanje kot investicija |
Razlika med parcialnim in celostnim pristopom pri oblikovalskih problemih:
Na oblikovalski proces slabo vplivajo težave s komunikacijo. Do težav pri vzpostavljanju komunikacije pride zaradi nepoznavanja oblikovalskega procesa tako oblikovalca kot naročnika, slabega poznavanja njune vloge v procesu, zaradi nesodelovanja za projekt potrebnih kadrov, zaradi zniževanja stroškov pri najemanju ustreznih strokovnjakov ali zaradi ignorance in izpostavljanja argumenta moči. Za uspešnost projekta je zato ključnega pomena medsebojno zaupanje in razumevanje naročnika in oblikovalca.
KLJUČNE KORISTI
Različne raziskave potrjujejo učinek oblikovanja na uspešnost podjetja.
Povečanje prometa
Pri podjetjih, ki oblikovanje sistemsko vključujejo v svoje delo, je raziskava Design Councila pokazala, da je pri vsakih 100 funtih, namenjenih za oblikovanje, promet večji za 225 funtov.
Rast vrednosti podjetja
V raziskavi Design Index britanskega Design Councila so primerjali prvih sto podjetij po indeksu FTSE (Financial Times and London Stock Exchange) s podjetji, ki nadpovprečno vlagajo v oblikovanje (podjetja, ki spadajo v t. i. Design Index) in prav tako kotirajo na londonski borzi. Pri podjetjih z vrha lestvice se je vrednost delnice med letoma 1994 in 2004 v povprečju povečala za 57 %, pri podjetjih iz Design Indexa pa za kar 262,6 %.
Povečanje tržnega deleža
Po raziskavi Design Councila se je tržni delež podjetij, ki vlagajo v oblikovanje, v povprečju povečal za 6,3 %. Nekatera podjetja navajajo povečanje tržnega deleža za 100 %, kar pomeni, da jim je oblikovanje pomagalo ustvariti nov tržni segment.
Povečanje števila zaposlenih
Del podjetij, ki ima več kot 250 zaposlenih in vlaga v oblikovanje, na leto zaposli v povprečju 13 novih ljudi.
Dobičkonosnost izdelkov
Več kot 80 % izdelkov, ki so jih oblikovali profesionalni oblikovalci, je postalo dobičkonosnih v naslednjih 12 mesecih. Za primerjavo, samo 2 % vseh novih izdelkov je bilo komercialno uspešnih. |
|
OBLIKOVALSKI PROCES
“I’ve been amazed at how often those outside the discipline of design assume that what designers do is decoration. Good design is problem solving.”
Jeffery Veen, 2000
1.
Raziskovanje in analiza | 2.
Izhodišča | 3.
Koncept | 4.
Odločanje | 5.
Razvoj | 6.
Izvedba in upravljanje | | definicija problema in konteksta | načrt za reševanje problema | primeri konkretnih rešitev | preverjanje ustreznosti idejnega projekta | razvoj, preverjanje in konkretizacija končnih rešitev, izdelava oblikovalskih smernic | realizacija vidnih sporočil, dodelava oblikovalskih smernic, izdelava izdelka |
RAZISKOVANJE IN ANALIZA
O oblikovanju se največkrat razmišlja kot o načinu za reševanje problemov (problem solving), manj pa kot o dejavnosti, ki pomaga pri prepoznavanju problema in njegovem definiranju (problem framing). Organizacije oblikovanje pogosto vidijo zgolj kot dejavnost za opredmetenje konkretnih rešitev ali celo kot pripomoček za konkretizacijo želenih idej, ki izhajajo iz osebnega okusa ali trenutne potrebe. Tako ne izkoriščajo oblikovalskih potencialov v celoti, hkrati pa so take pobude le redko usklajene z dolgoročnimi cilji in identiteto. Oblikovanje se ne začne s predstavo vodilnega o podjetju, kakšen naj bi bil videz nečesa, niti ne z izhodišči, temveč z raziskovanjem in analizo.
Prepoznavanje problema s strani organizacije in odločitev za poseg v vizualno identiteto kot možnim načinom za njegovo rešitev je predpogoj za začetek oblikovalskega procesa. Napačno prepoznan problem povzroči neustrezne rešitve. Skozi prvi dve fazi oblikovalskega procesa se lahko izkaže, da je bil problem prepoznan napačno, oziroma da je konkreten problem drugje. Enako nespametna, kot je poraba sredstev za slabo analizo trga, ki dobi množico odgovorov na napačno zastavljeno vprašanje, je tudi investicija v oblikovanje, ki pomaga reševati slabo ali napačno postavljen problem.
V zgodnjih fazah projekta je pomembno, da se na eni strani omogoči pridobitev čim večjega števila informacij, ki so potrebne za nadaljnje delo, obenem pa je treba biti pozoren na objektivno presojo, na pobude in nove ideje, ki so rezultat (še) neobremenjenega razmišljanja. Možnost kreativnosti in inovacije s fazami v oblikovalskem procesu pada, nobena kreativnost pa ne reši napačno definiranega problema.
Že v fazi analize je treba sestaviti projektno ekipo iz ključnih ljudi na strani naročnika in oblikovalskega studia. Za projekt je najbolje, da so na obeh straneh ljudje, ki imajo možnost odločanja. Pri razvoju celostne podobe je zaželeno, da je vodstveni kader že od začetka vključen v projekt.
Bistvo analize je, da naročnik in oblikovalec razumeta vse dejavnike, ki vplivajo na odločitve med procesom oblikovanja in tako omogočajo oblikovanje jasnih in nedvoumnih izhodišč. Pomembna je težnja h kratki in jedrnati definiciji problema, ki je osredinjena na dva osnovna namena:
- odločitev za pravi projekt in
- ustrezno izvajanje projekta.
Tako naročnik kot oblikovalec morata poznati širši okvir začetnega problema. Na podlagi tega se zbere čim več informacij, ki so koristne za njegovo boljšo definicijo ali so podlaga za njegovo reševanje. Potrebno je dobro poznavanje organizacije, njenih dejavnosti in načina komuniciranja. Informacije, ki so lahko koristne tako za predstavnike podjetij kot za oblikovalce, so med drugim:
- zgodovinski razvoj organizacije/znamke;
- filozofija, poslanstvo, vizija, strategija in pristop organizacije ali znamke;
- struktura podjetja in njegova kultura;
- omejitve (finančne, tehnološke in kadrovske);
- potrebe in želje kupca, družbeni trendi;
- poznavanje mikro- in makrookolja;
- pozicija na trgu, neposredna in posredna konkurenca, poznavanje najboljših v branži in širše;
- arhitektura tržnih znamk, v okviru katere nastopa tržna znamka.
Ko končamo analizo vseh potrebnih informacij, še enkrat preverimo izhodiščni problem. Če ugotovimo, da se je med analizo problem spremenil, je treba paziti na to, da zberemo dodatne informacije, ki jih pred tem nismo predvideli. Fazi analize sledi sklepno poročilo, kjer je predstavljen problem in so zbrani povzetki analize ter pomembne ugotovitve.
Stroški skozi proces oblikovanja naraščajo. Bistven dejavnik zmanjševanja tveganja predstavlja kakovostno opravljena analiza. Z njo se zavarujemo pred tveganjem v fazi izdelave, s katero so povezani višji stroški, ali pa celo izjemno visokim stroškom, povezanim z neuspešnim projektom in izgubo pri prodaji.
IZHODIŠČA
Ker sta definiranje problema in iskanje njegove primerne rešitve koevolucijska procesa, je meja med analizo in izhodišči težko določljiva. Zabrisanost med obema fazama narašča s kompleksnostjo problema in s posledično širšim kontekstom.
Izhodišča so, tako kot analiza, vedno plod tesnega sodelovanja med naročnikom in oblikovalcem. V njih vso znanje iz prve faze združita v enotno idejo in poskušata doseči sporazum glede ciljev projekta in načina njihovega vrednotenja. Definirata tudi nadaljnji postopek dela in časovne zahteve. Izhodišča so načrt za reševanje problema in kriterij za ocenjevanje rešitve. Izhodišča določajo, kaj želimo doseči, in ne, kako bomo to dosegli.
Kriteriji za ocenjevanje ustreznosti rešitve se vpišejo na seznam in so razvrščeni po pomembnosti.
Izhodišča so merilo za vrednotenje smeri razvoja projekta. V procesu se je vedno treba vprašati, ali je konkreten rezultat v skladu z njimi. Če je odgovor negativen, je projekt zašel v napačno smer razvoja ali pa so bila uporabljena napačna izhodišča. Takrat se je treba vrniti k njim in projekt začeti znova. Ko je projekt zaključen, se mora ujemati s kriteriji, podanimi na tej stopnji.
Izhodišča lahko spreminjamo kadar koli. Če sporazuma ne dosežemo ali pa so v izhodiščih podane izključujoče se informacije, še enkrat opravimo analizo in skušamo problem definirati bolje ali drugače.
Vsak oblikovalski problem je drugačen, zato je praktično nemogoče postaviti principe splošnih izhodišč. Ti so lahko preveč ali premalo ohlapni. Če oblikovalec sodeluje v fazah analize in izhodišč, bo ocenil, kakšne omejitve so za projekt nujne.
KONCEPT
Koncept je osnova ustrezne rešitve projekta in izhaja iz dobre definicije problema ter jasnih izhodišč.
Splošno iskanje idej in pregledovanje zbranih podatkov
Raziskujemo v različnih smereh. Na začetku je vsaka ideja dobrodošla in lahko vodi k ustrezni končni rešitvi. Ideje lahko generiramo s t. i. brainstormingom. Ekip je lahko več, v nekaterih imajo sodelujoči le omejene podatke o projektu. Ideje se med procesom ne vrednotijo in ne izključujejo, vizualizirajo se sproti, z različnimi, okoliščinam prilagojenimi tehnikami. Naredimo revizijo podatkov iz faze analize in pregleda zahteve, zapisane v izhodiščih. V primeru razvoja izdelka se lahko definira prototipni uporabnik – njegov način življenja, navade, potrebe in želje. Pri celostni grafični podobi določimo smeri možnih pojavnosti v odnosu do konkurence, kulturnega okolja in namena sporočila. V tem kontekstu ovrednotimo pridobljene ideje.
Usmerjeno iskanje idej, selekcija in razvoj
Na podlagi konkretnih tehnoloških, ekonomskih, okoljskih, kulturnih in prodajnih omejitev iščemo ideje, ki izpolnjujejo v izhodiščih postavljene pogoje. Izdelujejo se dvodimenzionalne in tridimenzionalne skice ter moodboardi. Ideje selekcioniramo sproti. Definiramo nosilne elemente celostne podobe, ki tvorijo ustrezen likovni jezik, ki podpira želeno komunikacijo. Ker je načrtovanje osnovnih elementov celostne podobe prav tako kot definiranje problema in načrt za njegovo reševanje koevolucijski proces, hkrati poteva tudi ukvarjanje z elementi likovnega jezika, na primerih vidnimi sporočili in nosilci identitete izdelkov.
Predstavitev
Končni rezultat koncepta je predstavitev. Njena vsebina mora izpolnjevati v izhodišču zapisane kriterije. Sledi predstavitev osnovnih elementov celostne podobe in hipotetičnih primerov njene pojavnosti znotraj identifikacijskega spleta. Pri oblikovanju izdelkov predstavimo zasnovo izdelka ali skupine izdelkov.
ODLOČITEV
Po izboru idej in predstavitvi sledi točka odločitve. Prvi del procesa je zaključen; naloga naročnika je, da oceni projekt s finančnega in produkcijskega vidika. Pri kompleksnejših odločitvah je zaželeno, da naročnik opravi primarne raziskave konceptov, ki pomagajo pri odločanju.
Naloga oblikovalca pri točki odločitve je, da opozori na vse možne pozitivne in negativne posledice, ki bi jih odločitev lahko povzročila.
Odločitev naročnika je dokončna in se posreduje celotnemu timu. Naročnik nosi vso odgovornost za opustitev ali potrditev projekta.
Projekt se v primeru pozitivne odločitve prenese na izvedbeno polovico procesa, ki zahteva večje finančne vire in drugačno organizacijsko vodenje projekta.
V primeru negativne odločitve se projekt opusti, izkušnja pa se poskuša čim boljše dokumentirati in izkoristiti v poznejših projektih.
RAZVOJ
V tej fazi se ustrezni koncept razvije v koherenten sistem, finalizirajo se vsi predvideni segmenti vidnih sporočil.
Med razvojem se preverja ustreznost rešitve glede na izhodišča. S preverjanjem se izločijo rešitve, ki niso usklajene z izhodišči, obenem pa je preverjanje v primeru več rešitev namenjeno za izbiro najustreznejše. Kriterij za izbiro so izhodišča.
V primeru razvoja novih izdelkov se projekt ustrezno predstavi razširjeni skupini. Razdelijo se naloge, poudarek je na njihovi koordinaciji, reševanju in zaključevanju. Optimizira se vsaka komponenta izbranega koncepta, pozornost je usmerjena na možne izboljšave, izdelajo se dodelani in natančni prototipi, ki čim bolje ponazarjajo končni izdelek in/ali njegovo delovanje. Po potrebi sledi poskusno obdobje izdelka s poudarkom na odpravljanju morebitnih napak.
V primeru celostne podobe se izdelajo smernice celostne podobe in začne se izdelava konkretnega priročnika. Zaposlene se motivira z interno predstavitvijo.
Pri zasnovi izdelka ali skupine izdelkov se pripravita razumljiv opis rezultata in argumentacija posameznih odločitev. Če je izdelek ali skupina izdelkov vezana na celostno podobo znamke, se izdelajo smernice tridimenzionalnega oblikovanja.
Začne se učenje tistih, ki bodo neposredno delali z novo celostno podobo ali izdelki. Določita se skrbnik celostne podobe in njegova vloga v skladu s potrebami.
Izdela se načrt za strategijo uvedbe nove celostne podobe.
* Značilnost te faze je velik zunanji pritisk, kar lahko negativno vpliva na razvoj.
PREVERJANJE
V tej fazi se ustrezni koncept razvije v koherenten sistem, finalizira se vse predvidene segmente vidnih sporočil.
Med razvojem se preverja ustreznost rešitve glede na izhodišča. S preverjanjem se izloči tiste rešitve, ki niso usklajene z izhodišči, obenem pa preverjanje v primeru več rešitev služi za izbiro najustreznejše. Kot kriterij za izbiro služijo izhodišča.
V primeru razvoja novih izdelkov se projekt ustrezno predstavi razširjeni skupini. Razdeli se naloge, poudarek je na njihovi koordinaciji, reševanju in zaključevanju. Optimizira se vsaka komponenta izbranega koncepta, pozornost je usmerjena na možne izboljšave, izdelajo se dodelani in natančni prototipi, ki čim bolje ponazarjajo končni izdelek in/ali njegovo delovanje. Po potrebi sledi poskusno obdobje izdelka s poudarkom na odpravljanju morebitnih napak.
V primeru celostne podobe se izdelajo smernice celostne podobe in začne z izdelavo konkretnega priročnika. Zaposlene se motivira z interno predstavitvijo.
Pri zasnovi izdelka ali skupine izdelkov se pripravi razumljiv opis rezultata in argumentacija posameznih odločitev. V primeru, da sta izdelek ali skupina izdelkov vezana na celostno podobo znamke, se izdelajo smernice trodimenzionalnega oblikovanja.
Začne se učenje tistih, ki bodo neposredno delali z novo celostno podobo ali izdelki. Določi se skrbnik celostne podobe in definira njegovo vlogo v skladu s potrebami.
Naredi se načrt za strategijo uvedbe nove celostne podobe.
* Značilnost te faze je velik zunanji pritisk, kar lahko negativno vpliva na razvoj.
IZVEDBA IN UPRAVLJANJE
Da se načrtovana celostna podoba lahko prilagaja potrebam sporočanja in ohrani začrtane cilje, je potrebno dopolnjevanje priročnika celostne podobe v skladu z začrtanimi smernicami.
Celostna podoba se prenese v izvajanje v oglaševalske agencije in k ostalim izvajalcem, izdelek se začne proizvajati. |
Kaj so vizualne komunikacije?
Vizualne komunikacije so sistematičen, usmerjen prenos sporočil preko vizualnih medijev. V osnovi opravljajo tri funkcije: identifikacijo, informacijo in promocijo.
- Identifikacija – vizualne komunikacije omogočajo, da je organizacija, podjetje ali dogodek dobro razviden med vsemi ostalimi, z uporabo posebnih vizualnih elementov in pravil njihove uporabe. Z uporabo posebnega vizualnega jezika zagotavljajo trajno individualno vizualno identiteto.
- Informacija – vizualne komunikacije prenašajo različne tipe vizualnih in besedilnih informacij na različnih ravneh zahtevnosti. Od knjig, glasil, dnevnikov, drugih tiskovin in spletnih strani do prenosov večjih količin podatkov in informacij, kot so priročniki za uporabo, zemljevidi, infografike in uporabniški vmesniki.
- Promocija – vizualne komunikacije prevzamejo promocijsko, predstavitveno in manipulativno funkcijo. Plakati, oglasi, umetniška režija TV-oglasov, spletne pasice in embalaža. V tem segmentu vizualne komunikacije ustrezajo oglaševanju.
Kakšna je razlika med umetnostjo in oblikovanjem?
Osnovna komponenta umetnosti je lastno izražanje, medtem ko oblikovanje izraža naročnikovo sporočilo določeni ciljni skupini. Zaradi narave prenašanih informacij morajo vizualne komunikacije upoštevati namen, vsebino, uporabnika in kontekst uporabe, kot tudi način reprodukcije, tj. medij distribucije sporočila.
Kakšna je razlika med oglaševanjem in oblikovanjem?
Vizualne komunikacije so širši pojem kot oglaševanje. Slednje predstavlja le del funkcije oblikovanja – namreč promocijo.
Ali je res, da tistega, česar na zunaj ne vidimo, ni treba oblikovati?
Industrijskega oblikovanja ni mogoče razdeliti na »notranje« in »zunanje«, saj zunanjost kontekstualno predstavlja notranjost. Površinsko je izdelek navadno prerez notranjosti (vsebine) in zunanjosti (funkcije). Dizajn izdelka mora optimizirati izdelavo, distribucijo, prodajo in funkcije uporabnosti. Te lastnosti prinašajo različne vrednosti k dizajnu in kot take bistveno koristijo izdelku.
Ali lahko rečemo, da je razlika med dobrim in slabim dizajnom stvar okusa?
Ne. Razlikovanje med dobrim in slabim dizajnom je stvar izpolnitve ciljev, ki si jih zadamo ob začetku projekta. Kljub temu pa so izdelki lahko oblikovani v skladu z različnimi merili, npr. izdelki s krajšo življenjsko dobo so lahko oblikovani bolj po okusu ciljne skupine.
Ali lahko dober dizajn nadomesti pomanjkanje kakovosti?
To je praktično nemogoče. Kakovost je definirana z dizajnom, dizajn pa sam po sebi ne more ustvariti kakovosti.
Ali je res, da komponente ne potrebujejo oblikovanja?
To je zelo star nazor, ki bo v bližnji prihodnosti postal povsem zastarel. Razlika med izdelki in komponentami je iluzija, saj se komponente obnašajo kot izdelki v več različnih pogledih: imajo svoje lastne omejitve v funkcionalnosti, ergonomiki, materialu, transportu, imajo pa tudi svoje lastno tržišče. |
|
|
|
|
|
©
2010 GIGODESIGN,
Vse pravice pridržane.
|
|
|
|
|
|
|
